»Annie Ernaux očitno verjame v osvobajajočo moč pisanja. Njeno delo je brezkompromisno in napisano v preprostem, čistem jeziku. In ko z velikim pogumom in kirurško ostrino razkrije agonijo izkušnje razreda, opisuje sram, ponižanje, ljubosumje ali nezmožnost videti svoj pravi jaz, doseže nekaj občudovanja vrednega in trajnega.«
»Stalna uporaba preteklega časa je vendarle past. V časopisu Le Monde z dne 17. junija 1986 lahko o mamini regiji, Zgornji Normandiji, preberemo: Zaostanek v šolanju kljub izboljšavam ni bil nikoli odpravljen in še vedno kaže svoje učinke […]. Vsako leto 7000 otrok zapusti šolski sistem brez izobrazbe. Prihajajo iz 'odrinjenih razredov' in nimajo dostopa do usposabljanj. Po besedah enega od učiteljev jih polovica 'ne zna prebrati dveh strani besedila, namenjenega njihovi starosti.'«
»Avtorica svoje lastne izkušnje spretno in odkrito izlije na papir; popelje nas na 67-letno popotovanje po svetu, ki nam je tuj, a nas tako prevzame s preprostostjo in iskrenostjo lastne, da se v njej prepoznamo.«
»Stalna uporaba preteklega časa je vendarle past. V časopisu Le Monde z dne 17. junija 1986 lahko o mamini regiji, Zgornji Normandiji, preberemo: Zaostanek v šolanju kljub izboljšavam ni bil nikoli odpravljen in še vedno kaže svoje učinke […]. Vsako leto 7000 otrok zapusti šolski sistem brez izobrazbe. Prihajajo iz 'odrinjenih razredov' in nimajo dostopa do usposabljanj. Po besedah enega od učiteljev jih polovica 'ne zna prebrati dveh strani besedila, namenjenega njihovi starosti.'«
»Čeprav sem lahko po logiki dejstev z zmernim optimizmom zrl v prihodnost, pa sem bil ves čas na trnih zaradi zgrinjanja vseh teh 'videl sem te' na eno samo točko v mojem življenju, ki je bila nedvomno naključna in posledica posebnih okoliščin v medzvezdni vidljivosti.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju